sl.skulpture-srbija.com
Razno

Življenje v sobi z statvijo

Življenje v sobi z statvijo


We are searching data for your request:

Forums and discussions:
Manuals and reference books:
Data from registers:
Wait the end of the search in all databases.
Upon completion, a link will appear to access the found materials.


Robert Hirschfield svoje bivalne prostore deli s svetim instrumentom.

V JERUSALEMU sem živel v sobi z statvijo, ki jo je uporabila ženska iz hiše za tkanje oblačil za templjenske duhovnike. Soba, ki mi je dišala po potovanju s časom. Tkalcu pa so bila oblačila, duhovniki in tempelj vsi predmeti večnega, kar pomeni, da sploh niso predmeti. Bili so misli v božjih mislih, zapisane natančno in v svetlih podrobnostih v Levitici.

"Sem del skupine, namenjene obnovi templja," je dejala dejansko. Tako enostavno bi lahko rekla: "Sem del knjižnega kluba."

Nisem vedel, kaj naj rečem. Kot prijateljica njenega moža sem sobo dobila brezplačno. Nikoli nisem videl duhovniških oblačil, ki jih je tkala. Nikoli jih nisem prosil, da bi jih videl.

"Če želite obnoviti tempelj, boste morali razbiti Dome of the Rock in Al Aksa," sem jo želel opozoriti. Naša sončna soba v Kataonu bi vdrla v sveto vojno, staromodno svetopisemsko prepir z žolčem in žgočimi kamelami. Rimljani so z uničenjem drugega templja naredili neuničljivo v judovski psihi.

Židovske molitve so ga žalile; romarji so se odpravili v Jeruzalem, da bi jokali; pari na porokah še vedno razbijajo kozarce pod nogami, da se tega spominjajo; Pravoslavni Judje čakajo, da pride Mesija in ga obnovijo. Judje, kot je tkal, okrepljen z ponovnim osvojitvijo Izraela v Jeruzalemu po šestdnevni vojni leta 1967, so se odločili, da vzamejo stvari v svoje roke.

Na nek način so kot popotniki na postaji, ki čakajo dva tisoč let na njihov vlak. Prišel je dan, ko so lahko več čakali. Zgradili bi svoj vlak.

Na Zahodu si je fiksacije templja težko predstavljati. Mogoče je najbližja podoba množice ljudi, ki sedem dni in sedem noči spijo zunaj računalniške trgovine, da bi kupili najnovejšo programsko opremo. Mogoče.

Vsak dan bi se vračal domov s pogovorov s Palestinci v ta kraj, kjer se je na statvi kuhala svetost. Na tleh so bili vedno novi ostanki niti, ki jih še nisem videl. Izgnanci, kot sem jaz. Iskre, ki niso bile ravno v plamenu.

Sedela sem tam in brala Josepha Goldsteina, judovskega budista, s svojimi ukrotljivimi opomniki o spremljanju diha in vrnitvi domov k srcu. Bila sva kot dve mišici ob vznožju nečesa ogromnega, gorskega, le ravnega. V sosednji sobi bi jo slišal, kako s svojimi nestrpnimi palci razbija pomarančo.


Poglej si posnetek: Kaj me je naučilo življenje? Tinkara Kovač